bédnik -a m (ẹ̑)
1. knjiž., ekspr. kdor je v veliki materialni ali duhovni stiski, nesrečnik: bedniki v taborišču so bili popolnoma sestradani; otroci brezposelnih bednikov; na smrt obsojeni bednik
2. pog., slabš. kdor je nesposoben, slab, zanič: kakšni bedniki!; navaden, totalen bednik / izkoriščevalski bedniki