bezgálnik -a [bəzgau̯nik] m (ȃ)
slabš. slaba puška: Ali je to sploh orožje! To je bezgalnik! Ropotuljica za otroke! (C. Kosmač)
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 12. 2. 2025.