bíngeljc -a [bingəljc] m (ȋ)
pog. kar visi, binglja: oder, okrašen z lampijončki, pisanimi bingeljci in zastavicami; kapuce z bingeljci
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 2. 2025.