bíočíp -a m (ȋ-ȋ) kem.
čip z organskimi molekulami, ki se jim v stiku z drugo organsko snovjo spremenijo lastnosti: proteinski biočip; biočip za analiziranje genetskega materiala osebe; tehnologija biočipov
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 2. 2025.