1. rel. prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: duhovnik je blagoslovil množico / ob slovesu ga je mati blagoslovila
// v krščanstvu opraviti verski obred ob kakem predmetu: blagosloviti jedi, kapelico, zvon
2. vznes., navadno v zvezi z bog podeliti komu srečo, obilje: bog te blagoslovi! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! (S. Gregorčič)
● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; vznes. Bog je blagoslovil njun zakon imela sta dosti otrok
- blagoslovljèn -êna -o tudi blagoslôvljen -a -o
1. deležnik od blagosloviti: blagoslovljena sveča, voda / njihovo prizadevanje je bilo blagoslovljeno / vznes. njegova žena je blagoslovljena, je v blagoslovljenem stanju noseča
2. vznes. slavljen, hvaljen zaradi sreče, ki jo daje: blagoslovljeni kraji, kjer sem preživel mladost; blagoslovljene tiste ure!