bleščàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž.
1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce
2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 2. 2025.