bóbnič -a m (ọ̑)
1. mrenica med sluhovodom in srednjim ušesom: ob eksploziji mu je počil bobnič; zvočni valovi tresejo bobnič
2. manjšalnica od boben: udarjati po bobniču
// vrtljiv valjček pri revolverju; bobenček: revolver na bobnič
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 2. 2025.