cép1 -a m, mn. tudi cepôvi, tož. mn. tudi cepé, im. dv. tudi cepá (ẹ̑)
1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / ves dan je vihtel cep cepec
2. enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov
// cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih
3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi
4. ed., star. precep: ujeti gada v cep
● star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost