češčèn -êna -o prid. (ȅ é)
1. rel. deležen češčenja: zelo češčen svetnik / Bog me je uslišal, hvaljeno in češčeno bodi njegovo sveto ime
2. star. čaščen: češčen in spoštovan mož
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 6. 3. 2025.