1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde
2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval
// evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla
3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko
● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči
- izmíkati se tudi zmíkati se
1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju
2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / izmikati se avtomobilom izogibati se
3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega
● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen
- izmikajóč tudi zmikajóč -a -e:
hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti;
Dostopnost