jéča -e ž (ẹ́)
1. nav. ekspr. prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost; zapor: okupatorji so napolnili ječe z nedolžnimi ljudmi; vlačili so jih po ječah in taboriščih; fašistične ječe / bati se ječe; pren. zbežati iz ječe civilizacije
● ekspr. vreči, vtakniti koga v ječo zapreti ga; ekspr. Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani
2. nekdaj navadno zelo neudoben prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost, zlasti v gradovih: ogledati si ječe; pobegniti, rešiti se iz ječe; dve leti je bil v ječi
3. pravn., do 1930 prostostna kazen za hudodelstva: obsoditi koga na več let ječe / težka ječa; trdnjavska ječa nekdaj kazen za velika hudodelstva
Dostopnost
Dostopnost