kdór tudi kdòr kógar zaim., kómur, kógar, kómer, kómer [komər] (ọ̑; ȍ ọ̑)
1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico za osebo, nakazano v nadrednem stavku: kdor je to storil, naj pove; nagajal je, komur je mogel; ni nikogar, s komer bi lahko govoril / kogar je srečal, vsakega je pozdravil / ne ustrašim se ga, pa naj pride, kdor hoče; ekspr. kdor že si, postoj za hip
● preg. kdor išče, najde; preg. kdor laže, ta krade
2. s členkom izraža poljubnost osebe: naj nas vodi kdor že bodi; poseda s komer že; prim. kdorkoli, kdorsibodi
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost