končníca -e ž (í)
1. zaključna faza športne igre: priigrati si odločilno prednost v končnici; tekma z dramatično končnico
// zaključni del športnega tekmovanja, navadno z izločilnimi tekmami: iz rednega dela tekmovanja napredovati v končnico; uvrstiti se v finale končnice košarkarskega prvenstva; tekma drugega kroga končnice državnega prvenstva
// šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave / v končnici je igral slabo in izgubil
2. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic
3. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica
4. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena; izžrebane so bile številke s končnico pet
♦ jezikosl. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede; del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo; rač. pripona