ljúbica -e ž (ȗ)
1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročeno osebo ali osebo v resni zvezi, navadno moškim, a ni njen stalni, življenjski partner: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico
2. ženska, zlasti neporočena, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno moškega: poslati ljubici sporočilo; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica
3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren)
// ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica
// ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice
● knjiž. ljubica vijolica