mímogredé prisl. (ȋ-ẹ̄)
1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre, ne da bi bil to glavni namen poti: na sprehodu si je mimogrede ogledal razstavo / šiva, mimogrede pa prisluškuje hkrati, obenem
2. ekspr. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: videl sem ga le mimogrede / otroci kar mimogrede zrastejo
// z lahkoto, brez težav: stroj vam mimogrede popravim
3. izraža, da se kaj posebej ne poudarja: to omenim samo mimogrede / elipt.: mimogrede, kako vam dela avto; mimogrede povedano, ni mi všeč; to vprašanje ni bilo tako mimogrede kakor po naključju, brez namena izrečeno; prim. iti, mimo1