nabrékel -kla -o [nabrekəu̯] prid. (ẹ́)
1. ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine: nabrekle noge; spet ima nabrekle veke; žile na vratu so zelo nabrekle
2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabrekel slog; stilno nabreklo besedilo; njegovo govorjenje je nabreklo; prim. nabrekniti
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Deli geslo
Dostopnost