1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je z gospod / nagovoril je vse navzoče pozdravil
2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu
● knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal
- nagovoríti se
zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem
- nagovorjèn -êna -o:
biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril
Dostopnost