1. biti, nastopati proti delu, mnenju, naziranju drugega: oče mu nasprotuje pri tej odločitvi; vsi mu nasprotujejo; nasprotovati tovarišem; težko bo prodrl s svojim načrtom, ker mu vedno kdo nasprotuje; politično, strokovno nasprotovati
// biti, nastopati proti čemu: nasprotovati gradnji hidroelektrarne / nasprotovati predlogom, predpisom
2. v čem bistvenem se popolnoma razlikovati od drugega: ta odlok nasprotuje zakonu; zahteve ne nasprotujejo njegovim nazorom / novi izraz ne sme nasprotovati duhu slovenskega jezika
- nasprotováti si
biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: izjave prič si nasprotujejo
- nasprotujóč -a -e:
v njem je nasprotujoč duh; nasprotujoči si nazori; nasprotujoče si izjave, trditve; navdajala so ga nasprotujoča si čustva; nasprotujoča si povelja, stališča
Dostopnost