neúmnost -i ž (ú)
1. lastnost neumnega človeka: njegovo neumnost so hitro opazili / obžalovali so neumnost njegove odločitve / pooseb. molči, neumnost neumna
2. ekspr. neumno govorjenje ali ravnanje: ta prepoved se mu je zdela neumnost / govoriti neumnosti; slabš. klatiti, kvasiti neumnosti; počenjati, uganjati neumnosti; kakšno neumnost je spet povedal / kot vzklik nobenih neumnosti
// kar je neumno sploh: take neumnosti še nisem bral, gledal / napolnili so mu glavo z neumnostmi neumnimi nazori, mislimi
3. v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: pravi, da bo zamenjal službo – neumnost; neumnost, tega ne verjamem
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz neumnosti, po neumnosti izraža, da je kaj nastalo brez pravega vzroka ali podlage: storiti kaj iz neumnosti; po neumnosti izgubiti delo; prav po neumnosti sem se udaril
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Deli geslo
Dostopnost