obljúba -e ž (ȗ)
1. izjava komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: ostati zvest svoji obljubi; izpolniti, preklicati obljubo; kljub obljubi nagrade ni dobil; ekspr. ne boš nas odpravil s praznimi obljubami; pisna, ustna obljuba / dati obljubo obljubiti
// izjava komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: veže me obljuba, zato bom molčal; obljuba, da bo lahko šel na izlet, ga je pomirila / obljuba molčečnosti, zvestobe
♦ rel. krstna obljuba izjava, da se kdo odpoveduje hudobnemu duhu in da bo zvest Kristusu, dana pri krstu
2. kar kdo obljubi: obljube so se izpolnile; držal je obljubo in prišel
● preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost