ponòr -ôra m (ȍ ó)
odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: voda je odtekla po skritih ponorih / ponor reke
♦ elektr. kraj, prostor v polju, kamor se stekajo silnice; geogr. večja vodoravna jama, v katero teče ponikalnica
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 1. 2025.