pregovoríti -ím dov., pregovóril; nam. pregovôrit in pregovorít (ī í)
1. z besedami doseči, da kdo
a) spremeni svojo prvotno odločitev: obljubil je, vendar ga lahko še drugi pregovorijo; upajo, da ga bodo pregovorili / ne da se pregovoriti
b) stori kaj prvotno nenameravanega: pregovorili so jo, da je šla na potovanje; pregovoril jih je, da so se vrnili
2. star. spregovoriti: po cele tedne ni z nikomer pregovoril / na cesti jo je pregovoril ogovoril
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost