1. v tekmovanju, boju dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: domače moštvo navadno premaguje goste; premagovati napadalca, sovražnika; pren., ekspr. dobrota premaguje sovraštvo
// biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stanje česa: premagovati jezo, žalost; premagovati strah pred čim / s težavo je premagovala solze zadrževala
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jok jo premaguje; spanec ga premaguje
3. nav. ekspr. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: premagovati nasprotja, ovire, težave / premagovati posledice katastrofe, potresa
- premagováti se
ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: s težavo se je premagoval, da mu ni ostro odgovoril; ni se mogla več premagovati in je zajokala
- premagujóč -a -e:
premagujoč solze, je odgovorila na vprašanje; premagujoč nasmeh; premagujoča žalost
Dostopnost