proučíti -ím dov., proúčil (ī í)
1. s sistematičnim opazovanjem, razčlenjevanjem skušati ugotoviti, spoznati bistvo česa: proučiti vplive okolja na otrokov razvoj; proučiti razvojne zakonitosti / proučiti gradivo preštudirati
// publ. s takim opazovanjem, razčlenjevanjem spoznati določena dejstva, stanje: proučiti družbeno stvarnost; položaj je treba dobro proučiti
2. publ. seznaniti se s čim z namenom, da se pove svoje stališče: zadevo bo proučil pristojni svet; proučiti zahtevo za pomoč
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Deli geslo
Dostopnost