puščávnik -a m (ȃ)
1. rel. kdor živi iz verskih nagibov v samoti, proč od drugih ljudi: postati puščavnik; živi kot puščavnik osamljeno
2. ekspr. kdor živi osamljeno, proč od drugih ljudi: ne bodi tak puščavnik, pojdi z nami
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 31. 1. 2025.