ravnovésje -a s (ẹ̑)
1. stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju
2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje
// stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja
♦ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost