skônca1 prisl. (ó) star.
1. od začetka, na začetku: skonca je molčal, potem se je pa le oglasil / jama je skonca tako visoka, da lahko stojiš
2. na koncu, ob koncu: bodice so skonca rdeče
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 2. 2025.