svečeník -a m (í)
kdor opravlja obrede, molitve v čast bogu, bogovom: svečenik polaga dar na oltar; staroegiptovski svečeniki / veliki svečenik; pren., ekspr. svečenik nove ideologije
// star. duhovnik: ponosna je bila na sina svečenika
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 11. 2024.