svetováti -újem in svétovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́)
1. izražati svoje mnenje o tem, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju, ravna, dela: prijatelj mi je to svetoval; svetoval ji je, naj raje počaka z nakupom; dobro, slabo svetovati; težko je prav svetovati / zdravnik mu je svetoval ležanje; natakar jim je svetoval, naj (si) naročijo ribe / vsem je rad svetoval pomagal z nasvetom; ekspr. svetujem ti, da ga pustiš na miru pusti ga na miru
2. s prislovnim določilom dajati (na)svete, strokovna mnenja: svetovati v zakonskih zadevah; strokovno svetovati kmetovalcem
● preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Deli geslo
Dostopnost