ugôvor -a m (ȏ)
1. glagolnik od ugovarjati: govoriti z glasom, ki ne dopušča ugovora; ne prenese ugovora; govor je vzbudil nejevoljo in ugovor; ogorčen ugovor; imeti pravico ugovora, do ugovora, publ. na ugovor / pisni, ustni ugovor / pripomba je bila sprejeta brez ugovora
♦ pravn. ugovor zoper obtožnico; ugovor vesti
2. kar se komu ugovarja: ugovor, da je predlagana ureditev protiustavna, ni utemeljen; ovreči, sprejeti ugovore; upoštevati ugovor; neutemeljen, tehten ugovor
// besedilo s tako vsebino: napisati ugovor; vložiti ugovor pri občinski volilni komisiji
Dostopnost
Dostopnost