védnost -i ž (ẹ́)
1. dejstvo, da kdo kaj ve: vednost nalaga človeku tudi odgovornost; vednost, da še ni prepozno, ga pomirja; vednost o duševnih procesih / narediti brez vednosti, z vednostjo koga / pisar. v vednost: a) predsedniku b) članom
2. kar kdo ve: dlje pa naša vednost ne sega; po moji vednosti sosed nima več avtomobila / to trdim iz lastne vednosti
// kar se ve sploh: sodobna vednost ne daje opore za tako razlago; vednost o družbi se širi, poglablja
3. zastar. znanje: potrebna je dobra vednost nemškega jezika
4. zastar. veda1, znanost: ukvarjati se z geologijo in drugimi vednostmi; odkritja vednosti; umetnost in vednost / vremenska vednost vremenoslovje
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Deli geslo
Dostopnost