velélnik -a [tudi veleu̯nik] m (ẹ̑)
1. jezikosl. glagolska oblika za izražanje velelnega naklona: druga oseba velelnika; naglas velelnika
// velelni naklon: poved v velelniku
2. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: delati ljudem dobro je njegov etični velelnik