velikodúšje -a s (ȗ)
stanje človeka, ki je pripravljen storiti komu kaj dobrega, zaželenega, čeprav mu tega glede na položaj, pretekle odnose ni treba storiti: prevzelo ga je velikodušje / zahvaliti se komu za velikodušje
Ta stran uporablja piškotke. Piškotke uporabljamo za:
Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 1. 12. 2024.