zév1 in zèv zéva m (ẹ̑; ȅ ẹ́)
1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): med skalo in snegom je nastal zev; pren. zavedal se je zeva v duši
♦ jezikosl. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim
2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; mera zeva
3. glagolnik od zevniti: prestrašil se je levovega zeva
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost