zévniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): okenski krili sta zevnili
// razmeroma široko se odpreti: usta so zevnila
2. ekspr. odpreti usta, kljun: ko mladič zagleda mater, lačno zevne; zevniti od strahu
// zazehati: dvakrat je zevnil in takoj zaspal
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost