Samostojni izpis sestavka
zvọ̑n, zvọ̑na, zvonȃ, m. 1) die Glocke; veliki, srednji, mali z. (v zvoniku, če so trije); z. poje, je zapel, die Glocke tönt, hat zu läuten angefangen; (v) plat zvona biti, die Feuer- oder Sturmglocke läuten; — pod našim zvonom, in unserem Pfarrsprengel, LjZv.; pod enim zvonom biti, zu einer Pfarre gehören, Jan.; izpod domačega zvona iti, die Heimatpfarre verlassen, C.; — 2) der Klang: pisker, sod ima lep z., C.; — 3) pl. zvoni, die Glockenakelei (aquilegia vulgaris), C.
Deli geslo
Dostopnost