| Nastalo v nar. razvoju iz star. áfinja (16. stol.), kar je tvorjeno iz izposojenke iz srvnem. affe, nem. Affe ‛opica’ (ST, 79). Sloven. áfna v pomenu ‛nečimrn človek’ (in od tod afnáti se) prav tako temelji na pog. nem. Affe, ki pomeni tudi ‛nečimrn človek’ (Kü, 19). Iz sorodne germ. predloge je v starejšem času prevzeto ọ̑pica. Podobne pomene je razvil pog. sloven. glagol opicániti se ‛pretirano se urediti’, ki je v končni konsekvenci izpeljan iz ọ̑pica. Poimenovanje znaka @ z áfna sledi nem. Klammeraffe ‛hvatan’, tj. ‛južnoameriška opica s tankimi in dolgimi sprednjimi končinami in dolgim repom, ki ga uporablja za oprijemanje, Ateles’, kar je zloženka iz nem. Klammer ‛spojka, spona, oklepaj’ in Affe ‛opica’. Znak, ki danes spominja na to opico, se je v 13. stol. na Nizozemskem v hitri trgovski pisavi razvil iz à, kar je bila okrajšava za lat. apud ‛pri’. |