| Slovensko gradivo | ||
| čebẹ̑la -e ž lat.‛apis’ (16. stol.), star. in nar. tudi bučẹ̑la (16. stol.), čbẹ̑la, pčẹ̑la, čẹ̑la, béčula, čmẹ̑la; čebẹ̑lica, čebelár, čebelnják, čebẹ̑lji. | ||
| Razlaga | ||
| Enako je stcslovan. bъčela, bьčela, hrv., srb. pčèla, rus. pčelá, češ. včela. Pslovan. *bъčela̋ ali *bьčela̋ ‛čebela’. Pripone z elementom -el- se v slovan. jezikih pogosto uporablja pri poimenovanju živali, zlasti žuželk, npr. sloven. žužẹ̑lka. Če je pravilna rekonstrukcija *bъčela̋, je beseda sorodna z glagolom bučáti, njen prvotni pomen pa nekako *‛bučeča, brenčeča žuželka’ (SP I, 456). Če je pravilna rekonstrukcija *bьčela̋, kar se zaradi vzporednic zdi bolj verjetno, gre za tvorbo iz ide. korena *bhei̯- ‛čebela’, ki ga najdemo še v tvorbah stir. bech, lit. bìtė, stvnem. bini, nem. Biene, ags. beo, angl. bee, vse s pomenom ‛čebela’, lat. fūcus ‛trot’ (Be I, 75, Po, 116). | ||
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost