| čȅp čépa m lat.‛epistomium, cortex’ (16. stol.), čẹ́piti, čepīti, odčẹ́piti, odčepīti, začẹ́piti, začepīti. |
| Enako je hrv., srb. čȅp, nar. rus. čóp, češ. čep ‛zamašek, čep’. Pslovan. *čepъ̏ je prvotno verjetno pomenilo ‛pokrov, pokrivalo’ in se je razvilo iz ide. *kepo-. Sorodno je gr. sképas, sképē ‛pokrivalo, odeja’, sképō ‛pokrijem, varujem’ in let. cepure ‛čepica, pokrivalo, pokritje za snope na polju’, pa tudi sloven. čẹ̄pica, iz česar je možno rekonstruirati ide. bazo *(s)kep- ‛pokriti’ (LIV, 502). Druga, manj verjetna možnost je domneva, po kateri naj bi *čepъ̏ prvotno pomenilo *‛odsekana veja’. Če je pravilna ta domneva, je beseda lahko izpeljana iz ide. korena *(s)kep- ‛obdelovati z ostrim orodjem’, ki se z a-jevskim samoglasnikom pojavlja v sloven. kopáti1 in sorodnem (Po, 932). |