| devẹ̑t štev. lat.‛novem’ (15. stol.), devéti lat.‛nonus’, star. devẹ́ti; devetẹ̑r, devetẹ̑ren, devétič, devetíca, devẹ̑tka, devetína idr. |
| Enako je stcslovan. devętь, hrv., srb. dȅvēt, dȅvet, rus. dévjatь, češ. devět. Pslovan. *dȅvętь je dalje sorodno z lit. devynì, let. deviņi ‛devet’. Začetni d- se je v lit., let. in v slovan. jezikih verjetno vzpostavil pod vplivom števnika ‛deset’. V drugih jezikih najdemo na tem mestu n-, kar je prvotnejše, prim. stprus. newīnts, stind. náva, gr. ennéa, lat. novem, alb. nëntë, got., stvnem. niun, nem. neun, toh. AB ñu ‛devet’. Ide. praoblika se je glasila *(h1)néu̯n̥ (SP III, 91, Po, 318 s., Be I, 99, Ma2 II, 24). Ker ide. števnik, ki je pomenil ‛osem’, morda kaže na staro dvojinsko obliko, to pa bi impliciralo nekdanji štiriški in kasneje osmiški način štetja (s pomočjo prstov ene oz. obeh rok brez palcev), se zdi verjetno, da je ide. števnik s pomenom ‛devet’ v zvezi z ide. pridevnikom *néu̯o- ‛nov’. Lahko je brezkončniški mestnik *(en) néu̯n̥ ‛v novem, po novem’ osnove *neu̯r̥, *neu̯-n-, ki se ohranja v gr. nearós ‛mladec’ in arm. nor ‛nov’. Če je domneva pravilna, sta vzglasna samoglasnika v arm. in gr. del predloga in ne refleksa laringala, ‛po novem’ pa kaže na opustitev osmiškega in uvedbo desetiškega sistema (Winter, IE Num., 13 s., Gl, 194). |