| glȃs -a in glasȗ m lat.‛vox, sonus’ (16. stol.), glásen, glasník, glȃsba, glȃsben, glȃsbenik, glasbílo, glasȋlka, glasīti se, glasílo, glasováti, izglasováti, naglasīti, naglášati, naglaševáti, naglȁs, oglasīti se, oglášati, oglaševáti, oglȁs, preglasīti, preglášati, razglasīti, razglášati, razglaševáti, razglȁs, soglȃsje, soglásen, soglášati, uglasīti, uglášati, uglaševáti idr. |
| Enako je stcslovan. glasъ, hrv., srb. glȃs, rus. gólos, češ. hlas. Pslovan. *gȏlsъ ‛glas, zvok, klic’ se je razvilo iz ide. *galso-, kar se ohranja še v lit. gal̃sas ‛odmev’, stnord. kall ‛klic’, angl. call ‛klic’ in ‛klicati’ ter v oset. γalas ‛zvok’. Ide. koren je *gal- ‛klicati, vpiti’ (Be I, 144, ES VI, 219, Po, 350), o katerem glej |