| gọ̑vor -a m lat.‛sermo’, govorīti lat.‛fari, loqui’ (15. stol.), govọ̑rnik, govọ̑rnica, dogovorīti, dogovȃrjati, dogọ̑vor, izgovorīti, izgovȃrjati, izgọ̑vor, izgovorjȃva, izgovarjȃva, nagovorīti, nagọ̑vor, odgovorīti, odgovȃrjati, odgọ̑vor, odgovọ́ren, ogovorīti, ogovȃrjati, pogovorīti se, pogovȃrjati se, pogọ̑vor, pogọ̑voren, pregovorīti, pregovȃrjati, pregọ̑vor, razgovorīti se, razgovȃrjati se, razgọ̑vor, spregovorīti, ugovȃrjati, ugọ̑vor, zagovorīti, zagovȃrjati, zagọ̑vor, zagovọ̑rnik, zagovọ̑rnica, zgovọ́ren idr. |
| Enako je stcslovan. govorъ ‛hrup, šum’, hrv., srb. gȍvōr ‛govor’, rus. góvor, češ. hovor ‛govor, pogovor’. Pslovan. *gȍvorъ je izpeljanka iz ide. korena *geu̯h2- ‛klicati, vpiti’, iz katerega je še lit. gaũsti, sed. gaudžiù ‛zveneti, brenčati’, stind. jóguve ‛vpije, kliče’, gr. goáō ‛jadikujem’, stvnem. gikewen ‛klicati, imenovati’ (Be I, 166, Po, 403, LIV, 168). |