| Slovensko gradivo | ||
| hrȗška -e ž lat.‛pirus, pirum’ (16. stol.), hrúškov, hrúškovec; nar. tudi grȗška. Iz prvotnejše besede brez pripone -ka so pri nas pridevnik hrúšev, kolektiv hrúševje, snovni samostalnik hruševína, manjšalnica hrúšica in več zemljepisnih imen, npr. Grúšovje, Hrúšica. | ||
| Razlaga | ||
| Različica hrȗška je nastala v osrednjih sloven. narečjih iz krȗška (kakor hrásta iz krásta, glej tudi ọ̑hrovt) in je enaka s hrv., srb. krȕška. Narečna različica grȗška je enaka z rus. grúša, češ. hruška. Pslovan. *grűša in *krűša ‛hruška’ je dalje sorodno z nar. let. grauše, lit. kr(i)áušė, let. krausis, stprus. crausy ‛hruškovo drevo’, crausios mn. ‛hruške (plodovi)’. Beseda je verjetno izposojena iz nekega vzhodnega jezika, saj neobičajnih sprememb v vzglasju sicer ni lahko pojasniti. Iz iste predloge je izposojeno ali pa je z njo sorodno kurdsko korêshi, kurêshî ‛hruška’ (Be I, 205, Frae, 296). Druga, manj verjetna možnost je domneva, po kateri naj bi bila beseda sorodna s pslovan. glagoloma *grűšiti in *krűšiti, sloven. krúšiti. Hruška naj bi bila poimenovana po krhkosti vej ali po mehkost sadeža. Možna vzporednica takšni pomenski motivaciji bi bila lat. pirum, če je to nastalo iz *piso-, tvorbe iz ide. korena *pei̯s- ‛tolči, phati’ (ES VII, 156), vendar je to dvomljivo, saj lat. besedo skupaj z gr. ápion ‛hruška’ navadno izvajajo iz nekega slabo poznanega predindoevropskega sredozemskega jezika (WH II, 310). | ||
Dostopnost
Dostopnost