| Slovensko gradivo | ||
| imẹ̑ -na s lat.‛nomen’ (10. stol.), imenováti, imenják, sȍimenják, imeník, imenovȃlnik (kakor lat. /cāsus/ nōminatīvus ‛imenovalnik’, tj. ‛sklon, ki zadeva poimenovanje, s katerim kaj poimenujemo’), imẹ̑nski, poimẹ̑nski, brezȋmen idr. | ||
| Razlaga | ||
| Enako je stcslovan. imę, hrv., srb. ȉme, rus. ímja, stčeš. jmě, danes češ. jméno. Pslovan. *jь̏mę, rod. *jь̏mene se je razvilo iz ide. *h1ń̥h3m(e)n-, od koder je še gr. ónoma, arm. anun, stir. ainmm, rod. anme in alb. emër, nar. emân. Iz polne prevojne stopnje *h1nóh3mn̥ je stind. nā́ma, lat. nōmen, het. lāman-, got. namo, ags. nama, angl. name, stvnem. namo, nem. Name, vse v pomenu ‛ime’ (Be I, 210, ES VIII, 227 s., Po, 321). Etimologija ide. samostalnika *h1nóh3mn̥, rod. *h1n̥h3méns ‛ime’ (Schhindler, Flexion und Wortbildung, 263) ni znana. Verjetno gre za zelo staro besedo, podedovano iz indouralskih časov, prim. sorodno fin. nimi, madž. név ‛ime’ (Čop, Indouralica, 44). | ||
| Povezane iztočnice | ||
| Glej tudi imenīten, nȃmreč, vbọ̑gajme, zaȋmek. | ||
Dostopnost
Dostopnost