| jézik jezíka m lat.‛lingua’ (15. stol.), jezȋček, jezíkov, jezikọ̑ven, jezȋčen, jezȋčnik, jezikáti, jezikȁv. |
| Enako je stcslovan. językъ, hrv., srb. jèzik, rus. jazýk, češ. jazyk. Pslovan. *języ̋kъ je s pripono za tvorbo manjšalnic *-kъ in po nepravilnem odpadu začetnega *d- nastalo iz ide. *dn̥g'hu̯ḗh2, rod. *dn̥g'huh2és ‛jezik (kot organ v ustih)’, iz česar se je razvilo še stind. jihvā́, juhū́-, av. hizvā, arm. lezow, stlat. dingua, lat. lingua, stir. teng, got. tuggō, ags. tunge, angl. tongue, stvnem. zunga, nem. Zunge, lit. liežùvis, toh. A käntu, B käntwo, vse v pomenu ‛jezik’. Brez začetnega d- je le še stprus. insuwis ‛jezik’, v nekaterih drugih ide. jezikih je vzglasni soglasnik večkrat spremenjen drugače: najpogosteje je pod vplivom glagola s pomenom ‛lizati’ zamenjan z l-. Pomensko dvojnost ‛jezik kot organ v ustih’ in ‛govor’ je znana tudi drugje, npr. lat. lingua, angl. tongue, arm. lezow (Be I, 231, Po, 223, KliAAV, 117, Ma2 I, 591 s). |