| Slovensko gradivo | ||
| kāj1 čẹ̄sa zaim. lat.‛quid’ (15. stol.), nedoločno nẹ̄kaj, nar. tudi kȁ (Prekmurje). V prisl. kȁj se ohranja kratki naglas. | ||
| Razlaga | ||
| Enako je hrv. kajk. kaj ‛kaj’, nar. polj. ka, kaj ‛kje, kam, kjer, ko’, nar. češ. kaj ‛kam’. Pslovan. *ka̋ (*ka̋jь vsebuje še členico ali oziralni zaimek *jь, *je) se je razvilo iz ide. *ku̯ah2 ‛kam’, kar je lativ vprašalnega zaimka *ku̯e/o- ‛kdo, kaj’, ki se ohranja še v lat. quā ‛kje, kjer, kod, koder, kako, kakor’. Iz iste oblike je s pripono *-mo tvorjeno pslovan. *ka̋mo, sloven. kām. Če je domneva pravilna, se je pslovan. *ka̋ ‛kam, kje’ prek absolutnega oziralnega zaimka in veznika, ohranjenega v nar. in pog. sloven. ka, kə ‛ki, kateri, ko, kamor, da itd.’, razvilo v današnjo vprašalnico. Tipološka vzporednica takšnemu razvoju se ponuja v lit. kur ‛kje, kam’, iz česar je tvorjeno kur̃s ‛kateri’, in v nem. wo ‛kje’, ki je nar. tudi absolutni oziralni zaimek in veznik (Snoj, Škrabčeva misel II, 187 ss.). V nekaterih drugih slovan. jezikih se v pomenu ‛kaj’ uporabljajo refleksi pslovan. *čьtȍ (npr. hrv., srb. štȍ, rus. čtó), kar je nastalo iz ide. *ku̯i- (prim. lat. quis ‛kdo’, quid ‛kaj’) in zaimka *tod oz. členka pslovan. *to (Be II, 9). V čak. čȁ se ohranja pslovan. *čь, v češ. in polj. co pa rodilniška oblika *česȍ, drugotno *čьsȍ. Pslovan. *ničьto ‛nič’ se pri nas ohranja v nȋšter ‛nič’ (16. stol.), nȋštrc ‛utelešen nič’. | ||
| Povezane iztočnice | ||
| Glej tudi -kaj, kajnȅ, kājti, kām, zakāj, kȁr1, kdọ̄, kjẹ̄, kdāj, ki1, k, kāk, katẹ̄ri, kọ̄d1, čemū, čȋm, mrčẹ̑s. | ||
Samostojni izpis sestavka
Deli geslo
Dostopnost