| kániti2 kānim nedov. lat.‛agitare in animo’, star. tudi ‛varati, goljufati’ = lat.‛fraudare’ (16. stol.); tudi kanīti, sed. kánem; nakániti, nakȃna, prekániti (16. stol.), prekānjen, ukániti, ukȃna. |
| Enako je hrv., srb. kániti ‛nameravati’, stčeš. kaniti sě ‛prilizovati se’. Pslovan. *kani̋ti ‛nameravati’ je ali sorodno z lat. cōnārī ‛poskusiti, lotiti se’ in dalje z gr. en-konéō ‛hitim, poprimem’ iz ide. korena *kenh1- ‛naprezati se’ (Be II, 15, LIV, 315), manj verjetno je to ponavljalni glagol iz pslovan. *čę́ti, točneje *koni̋ti ‛začeti’ (ES IX, 141). Če je pravilna druga domneva, je prvotni pomen *‛začenjati’, beseda pa sorodna s |