| Enako je nar. hrv. kȃpelj, kȃpič, kȃp ‛kapelj’. Verjetno prevzeto iz srvnem. *quappelīn, manjšalnice od quappa ‛neka riba’, iz česar se je razvilo današnje nem. Quappe ‛menek’ in ‛žabji mladič, paglavec’, Kaulquappe, Aalquappe ‛menek’. O etimologiji nem. besede glej žába. Manj verjetno je beseda tvorjena iz izposojenke iz it. capo ‛glava’. Kapelj ima namreč razmeroma veliko glavo, prim. hrv. glàvoč tudi ‛kapelj’ (tako Sk II, 38). Malo verjetno je tudi domnevanje izposoje iz neke neznane predloge, sorodne z gr. kōbiós ‛neka riba’, lat. gōbius ‛kapelj’ (tako Be II, 17). |