| Prevzeto iz srvnem. klaffen ‛veliko in glasno govoriti’, bav. nem. klaffen ‛kvantati, obrekovati’ (ST, 149). Nem. beseda pomeni tudi ‛póčiti, zazijati’. Sorodna je z ags. clappian ‛tolči, čvekati’ in temelji na germ. onomatopeji klap, nem. klapp ‛pok, tresk’ (Kl, 373). Ker je nar. sloven. tudi klapáti ‛klafati’, s čimer je poleg sloven. klepȅt sorodno še nar. hrv. klápati ‛klevetati, blebetati’, klȁfrati ‛čvekati, brbljati’, nar. češ. klapat ‛blebetati’, star. ukr. klápaty ‛blebetati’, se zdi verjetno, da se je izposojena beseda pomešala z domačo onomatopejo klapáti2 (Be II, 35). |