| klečáti -ím nedov. lat.‛genibus niti’ (16. stol.), klečȃlnik, klẹ́kniti, poklẹ́kniti, poklekováti, poklȅk, priklẹ́kniti, priklekováti, priklȅk. |
| Enako je stcslovan. klęčati, hrv., srb. kléčati, nar. rus. kljačétь, ukr. kljačáty, češ. klečet. Pslovan. *klęča̋ti je izpeljano iz ide. baze *klenk-, *kleng- ‛kriviti, upogibati’, iz katere je še lat. clingere ‛opasati, oviti’, stnord. hlykkr ‛krivina’, srvnem. lenken ‛kriviti’, lit. klénkti ‛hiteti’ (Be II, 39, Po, 603, LIV, 323). Prvotni pomen je torej *‛kriviti se, biti upognjen’. Manj verjetno gre za izpeljanko iz baze, ki je znana v pslovan. *kloni̋ti (ES X, 28 s.). |